Uporaba stožčastih valjčnih ležajev

Stožčasti valjčni ležaji večinoma prenašajo kombinirane radialne in aksialne obremenitve predvsem v radialni smeri. Nosilnost je odvisna od kota vodila zunanjega obroča in večji kot je, večja je nosilnost. Ta vrsta ležaja je ločljiv ležaj, ki je razdeljen na enoredne, dvoredne in štiriredne stožčaste valjčne ležaje glede na število vrst kotalnih elementov v ležaju. Zračnost enorednih stožčastih valjčnih ležajev mora prilagoditi uporabnik med namestitvijo; zračnost dvovrstnih in štirivrstnih stožčastih valjčnih ležajev je bila podana v skladu z zahtevami uporabnika, ko izdelek zapusti tovarno, in uporabniku je ni treba prilagajati.

Stožčasti valjčni ležaji imajo stožčaste notranje in zunanje kanale s stožčastimi valji, razporejenimi vmes. Projicirane črte vseh stožčastih ploskev se stikata na isti točki na nosilni osi. Zaradi te zasnove so stožčasti valjčni ležaji posebej primerni za kombinirane (radialne in aksialne) obremenitve. Aksialna nosilnost ležaja je večinoma določena s kontaktnim kotom; večji kot je, večja je aksialna nosilnost. Velikost kota predstavlja računski koeficient e; večja kot je vrednost e, večji je kontaktni kot in večja je uporabnost ležaja za prenašanje osne obremenitve.

Stožčasti valjčni ležaji so običajno ločljivi, kar pomeni, da je sklop stožčastega notranjega obroča, sestavljen iz notranjega obroča z valjem in sklopom kletke, mogoče namestiti ločeno od stožčastega zunanjega obroča (zunanji obroč).

Stožčasti valjčni ležaji se pogosto uporabljajo v avtomobilih, valjarnah, rudarstvu, metalurgiji, plastičnih strojih in drugih industrijah.